PSIHIATRIČNA ONKOLOGIJA-PSIHOONKOLOGIJA
Psihiatrična onkologija – psihoonkologija je predstavnica povezovalne ti. liaison psihiatrije, ki povezuje psihiatrijo in somatsko medicino-onkologijo. Bolnika obravnava celostno. Pri tem upošteva obojestranske interakcije, kot so vplivi onkološke bolezni in posledice zdravljenja na pojav in razvoj duševne motnje, kot tudi obratno, kako duševna stiska poslabšuje potek telesne bolezni in vpliva na uspešnost zdravljenja in izid onkološke bolezni.
SOOČANJE S TELESNO BOLEZNIJO
Telesno in duševno se med seboj tesno prepletata in nenehno vplivata drug na drugega. Povezanosti in soodvisnosti telesnega in duševnega se zaveda vsak od nas tudi iz osebne izkušnje. Pogosto se stresne življenjske obremenitve in neugodne psihosocialne razmere izrazijo kot telesna bolezen, prav tako pa se bolnik, zaradi telesne bolezni še dodatno spoprijema z različnimi stiskami in trpljenjem, ki telesno bolezen navadno še poslabšajo. Depresivnost, pomanjkanje volje, anksioznost, občutja brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, siromašenje komunikacije in spremenjena samopodoba – vse to so spremljevalci različnih telesnih bolezni. Včasih prav ti, še bolj kot bolezen sama, povečujejo bolnikovo trpljenje, ki ga nikoli ne smemo razumeti kot neizogibno posledico raka.
REAKCIJA NA HUDO TELESNO BOLEZEN
Huda telesna bolezen, kot je rak, globoko poseže v življenje bolnika in njegovih bližnjih. Oboleli se ob tem sooča z lastno minljivostjo in umrljivostjo, kar lahko sproža močne duševne reakcije ter prinaša spremembe v medosebnih, družinskih in socialnih odnosih. Skoraj ni bolezni, ki jo že skozi stoletja spremlja tako izrazita negativna stigma in, ki bi ji pripisovali tako negativen pomen, kot je rak. Kljub sodobnim in uspešnejšim metodam zdravljenja, ostajajo stara prepričanja o raku, kot neozdravljivi bolezni ali celo “smrtni obsodbi”, še vedno prisotna.
V človeški predstavi je to še vedno bolezen, s katero so povezani le trpljenje, bolečina in smrt.
RAK IN DUŠEVNA STISKA
Ob diagnozi hude bolezni, kot je rak, lahko pričakujemo pri obolelem in tudi njegovih svojcih čustveno prizadetost. Diagnoza raka sproži stresni odgovor, ki ga skupaj povzročajo bolnikovo dojemanje bolezni, simptomi in stigma, povezani s to boleznijo. Žalost in potrtost sta pričakovani čustveni reakciji v času, ko pri posamezniku ugotovimo raka, kakor tudi v prelomnih trenutkih razvoja bolezni, posebno pa v času njenega napredovanja. Večina bolnikov z rakom čuti predvsem strah pred bolečinami in trpljenjem. Bolniki z rakom čutijo strah pred invalidnostjo in odvisnostjo od drugih, pred zunanjimi spremembami telesa, spremembo telesnih funkcij ter pred izgubo pomembnih socialnih stikov. Strah bolnikov z rakom je podoben pri vseh bolnih, prizadetost, ki jo ob tem kažejo, pa se močno razlikuje od bolnika do bolnika.
Čeprav je sodelovanje družinskih članov pri nudenju podpore obolelem izjemno pomembno, ne smemo pozabiti, da so svojci pogosto tudi sami hudo prizadeti in prav tako potrebujejo strokovno pomoč in obravnavo.
KDAJ POISKATI POMOČ?
Prizadetost, ki vpliva na vsakdanje funkcioniranje ter se stopnjuje in traja dlje čas, potrebuje nadaljnjo strokovno diagnostiko in obravnavo.
Depresivnost, pomanjkanje volje in energije, anksioznost, nespečnost, občutja brezizhodnosti, opuščanje socialnih stikov, siromašenje komunikacije in spremenjena samopodoba – vse to so spremljevalci različnih telesnih bolezni, še zlasti onkoloških.
Zgodnje odkrivanje omenjenih motenj je izredno pomembno, saj predstavlja prepoznavanje bolezenskih znakov duševne stiske pri bolnikih z rakom kritičen trenutek v skrbi za bolnika. Če pri bolnikih znakov ne prepoznamo ter jih pravočasno in ustrezno ne obravnavamo in ne zdravimo, imajo lahko ti bolniki več ponovitev, slabši izid onkološke bolezni in zdravljenja ter večje tveganje smrti.
Pogosto potrebujejo tudi svojci obolelih z rakom strokovno pomoč in podporo neodvisno od obolelega ali skupaj z njim.
Več informacij je na voljo na: http://psihoonkologija.si/